Bilo je v jeseni leta 2009, ko mi je moj nečak pripeljal krompir za ozimnico. Ura je bila že čez poldne, zato se mu je mudilo, ker je imel popoldne službo. Vztrajala sem naj vendarle vstopi k meni v kuhinjo. Na štedilniku se je v ekonom loncu kuhal stročji fižol. Jaz pa sem v neposredni bližini mesila testo za pecivo, saj je moja kuhinja majhna. Ko nečak vstopi v stanovanje zagleda sobi na mizi v dnevni sobi, podobo Marije Romarice. Razveseli in reče: „Marijo imaš!ˮ Stopi do podobe in jo pozdravi. Medtem zagleda škatlico za tablete in me sprašuje kako se odpre. Vstala sem izza štedilnika in mize in odšla v dnevno sobo, da mu to pokažem. Ko sva bila v dnevni sobi je para iz ekonom lonca začela naglo uhajati.

Naenkrat je od prevelikega pritiska popustil pokrov. Vsa kuhinja je bila v trenutku polna pare, vode in fižola. Oba sva bila šokirana. Nagonsko sem takoj skočila da ugasnem plin, vendar me je nečak zadržal in rekel naj se para umiri. Ko je odšel in sem ostala sama, sem se usedla v dnevno sobo k Mariji in se ji zahvalila, da naju je rešila. Šele takrat sem se resnično zavedala, kaj bi se zgodilo, če bi bila oba trenutku eksplozije v kuhinji, jaz pa neposredno poleg štedilnika.
Marija, še enkrat Ti hvala!