Bilo je na 3. oktobrsko nedeljo leta 1914, okrog 17h popoldne, ko je bila v Schönstattu v majhni kapelici, ki se je pozneje preimenovala v Prasvetišče, sklenjena prva „Zaveza ljubezni.ˮ
Tistega dne 18. oktobra 1914, se pater Kentenich in nekaj mladeničev, popolnoma izročilo v roke Božji Materi, da z njimi razpolaga in jo istočasno prosilo, naj Ona iz tega skromnega svetišča napravi kraj milosti.

Kako je bilo torej tedaj s to zadevo? Kako se je vse začelo?

Leta 1912, torej dve leti pred ustanovitvijo Schönstattskega gibanja je mlad duhovnik pater Kentenich prišel v Schönstatt. Dobil je nalogo, da je kot duhovni vzgojitelj – spiritual, na voljo dijakom v pravkar zgrajenem dijaškem domu patrov Palotincev. To je pomenilo, da pater Kentenich kot duhovni vzgojitelj ni imel nobene formalne predavateljske obveznosti, marveč je bil dijakom na razpolago izven časa rednega pouka. Nudil jim je lahko vsakršno predvsem duhovno pomoč in svetovanje.

Njegov prvi vtis ni bil prav rožnat. Dijaki so bili sicer veseli nove zgradbe in prostorov. Motilo pa jih je, da jim je bila naložena cela vrsta strogih pravil hišnega reda in raznih prepovedi. Pri dijakih je to sprožilo različne oblike protesta.
Pater Kentenich, ki je v času svojega odraščanja v sirotišnici, na svoji koži dodobra spoznal težo strogih in ozkosrčnih pravil je sedaj kot vzgojitelj odlično razumel zaupane mu dijake. Tudi dijaki so to začutili že ob njegovem prvem nagovoru, komaj dva dni po imenovanju za duhovnega vzgojitelja.

V svojem prvem nagovoru dne 27.10.1912 je dejal:
„Tako se vam torej danes dajem na razpolago z vsem kar sem in kar imam. Na voljo vam dajem to kar vem in česar ne vem, kar morem in česar ne zmorem, predvsem pa vam dajem svoje srce!ˮ
Dati se popolnoma na voljo. Ničesar ne obdržati zase. Biti v srcu Božje Matere blagoslov za druge. To je seme iz katerega je „zrasloˮ Schönstattsko gibanje. Ta njegov nagovor, prvi te vrste je pater Kentenich kasneje označeval kot „Predustanovno listinoˮ Schonstatta.

V tem šolskem letu je pater Kentenich med drugim motiviral dijake, naj gojijo pripravljenost pomagati sočloveku. Obenem pa naj se trudijo za duhovno rast lastne osebnosti.
Pomoč so-človeku: V zimskem semestru 1912/1913 so dijaki ustanovili Misijonsko društvo, znotraj katerega so gojili različne aktivnosti za pomoč misijonom. Večina dijakov je nameravala po zaključku študija oditi v misijone, zato so bili odprti za projekte pomoči sočloveku

To kar so dijaki zelo pogrešali je bil primeren prostor, ki bi ga lahko sami urejali in uporabljali po svoji volji. Prostor bi po možnosti pripadal njim. Tu bi na primer tudi prirejali srečanja s svojim duhovnim vzgojiteljem.
Duhovna samo-vzgoja: Pater Kentenich je dijake vzpodbujal, naj si prizadevajo za resno samo vzgojo. Dijaki naj ne dopustijo, da bi glede njih vse odločali drugi, marveč naj si samo vzgojo s tem namenom vzamejo odločneje v svoje roke.

Ko je razmišljal o teh problemih je prišel do pomembnega spoznanja: Kljub velikemu trudu in najboljši volji, ostanejo mnoge ideje neuresničene, stvari neopravljene. Potrebujemo nekaj, kar je močnejše od našega truda.

Ob teh spoznanjih si je močno prizadeval, da bi za dijake našel primeren prostor za njihova srečanja. Dobro je razumel željo mladeničev, imeti lasten prostor. Tam bi bili tako rekoč gospodarji in se sproščeno srečevali.

To željo je primerno predstavil nadrejenim. V odgovor jim je pater Kolb predstojnik Palotincev, dal na voljo staro, zapuščeno kapelo svetega Mihaela. To dokaj zanemarjeno kapelo je tedaj uporabljal hišni vrtnar, kot shrambo za svoje vrtnarsko orodje.
Ta vrtna lopa naj bi torej postala njihov kraj kjer bi se fantje srečevali, pogovarjali in poslušali nagovore svojega duhovnega vzgojitelja. Pravzaprav je bil nepomemben trenutni izgled stare kapelice, saj je bilo to mogoče hitro spremeniti. Najvažnejše je bilo, da so imeli prostor, ki je pripadal samo njim.

S pravim navdušenjem in nadvse prizadevno so se lotili urejanja „njihovega prostora.ˮ Očistili so ga pajčevin in nesnage. Kmalu ga ni bilo več moč prepoznati. Mladeniči so se veselili lepo urejenega kraja za svoja srečanja. Njih veselje nad tem je bilo tako veliko, da ga pater Kentenich omenja celo v Ustanovni listini Schönstattskega gibanja.

Še vedno pa je ostala neuresničena želja patra Kentenicha. Za temeljito samo vzgojo je potrebno nekaj kar je močnejše od našega lastnega prizadevanja.

Bolje rečeno: Potrebujemo NEKOGA, ki mu brez skrbi zaupamo svojo vzgojo. Nekoga, ki more ob vsem našem resnem in iskrenem sodelovanju, vendarle dodati naši vzgoji še nekaj, česar mi iz naše človeške omejenosti in nepopolnosti enostavno ne moremo. Pater Kentenich je že od svojega 9. leta, vedno znova doživljal kako ga je Marija zanesljivo vodila skozi ugodne in neugodne življenjske razmere.

Vodila ga je tako rekoč čez vrhove in skozi globoke doline. Doživljal je kako Ona našemu bivanju dodaja tisto nekaj, česar mi z našimi sposobnostmi ne zmoremo. Ob tem ga je vedno jasneje prevzemala misel, da bi po skupnem prizadevanju njega in dejavnem sodelovanju mladincev, Schönstatt postal pravi romarski kraj, s katerega bi Marija delila svoje darove. Predpogoj za to pa je, da se mi sami damo Božji Materi popolnoma na voljo in ji s tem poklonimo naše sodelovanje.

„Ali je v Božjih načrtih, da Schönstatt postane Marijin romarski kraj?ˮ To je bilo eno najtežjih vprašanj v življenju p. Kentenicha. Glede tega ga je dolgo mučila negotovost. Iz potekala njegove življenjske poti in po drugih znamenjih je vedno jasneje spoznaval, da ga skozi življenje vodi Bog. Tako je po mnogih molitvah v katerih je iskal spoznanje za pravo odločitev, napravil tisti odločilni korak, ki danes velja kot prva „Zaveza ljubezni Schönstattskega gibanja.ˮ

Ta korak se označuje tudi datum ustanovitve Schönstatta.

Pod večer 18. oktobra 1914 je imel pater Kentenich v mali kapeli svetega Mihaela, današnje Prasvetišče Schönstattskega Marijanskega gibanja, nagovor za dijake, oziroma predavanje, ki velja v zgodovinskem smislu za „Ustanovno listino Schönstatta.ˮ

Prihodnji mesec boste prejeli celoten tekst te Ustanovne listine

Iz tega skromnega začetka dne 18.10.1914, je zraslo nekaj velikega kar je po vsem svetu razširjeno kot Schönstattsko gibanje. Od tu so izšle mnoge močne osebnosti, kot so: Jožef Engling, Max Brunner, Hans Wormer, Barbara Kas, …

Ob tem se vprašajmo: Kaj pomeni beseda: „močne osebnosti?ˮ Tisto kar je te mlade fante napravilo velike je prišlo iz njihove notranjosti. Njihova izjemnost in veličina je bila v tem, da so se dali Božji Materi popolnoma na voljo, tudi v najtežjih situacijah. Razumeli so, kaj pomeni: Ničesar brez nas!

Dati se popolnoma na razpolago! Ta pripravljenost na darovanje in na žrtvovanje, izražena v gornjem geslu je zaradi začetka 1. svetovne vojne, prav kmalu dobila čisto konkretne oblike. V težkih vojnih razmerah, sta bili ljubezen in zvestoba do Schönstatta in do Božje Matere postavljeni na resno preizkušnjo. In prav v teh razmerah je prišla do izraza na edinstven način izredna vzgojiteljska moč Božje Matere.

Nič brez Tebe!

Zvestoba ni nikoli le naša lastna zasluga. Samo iz lastne moči nismo sposobni zanesljive zvestobe. Dejstvo, da so bili mladi fantje pripravljeni darovati za Schönstatt svoje življenje je bil brez dvoma tudi dar Božje Matere. Nič brez Tebe, ničesar brez nas!

Križi na grobovih ob Prasvetišču, so o tem verodostojni pričevalci.

Večina nekdanjih gojencev se je ob koncu 1. svetovne vojne leta 1918, spet vrnila v Schönstatt. Izkazalo se je, da so v vojnem času za Schönstattsko idejo uspeli navdušiti mnogo svojih tovarišev. Kako pa naj ostanejo povezani s Schönstattom tisti, ki se niso vrnili v Schönstatt, marveč so študirali razpršeni po Nemčiji?

Do tedaj so bile namreč dejavne le skupine na področju kraja Schönstatt. Ti fantje so se obrnili na patra Kentenicha in ga prosili, naj najde način, kako bi tudi oni sodelovali v Schönstattskem gibanju. Tedaj je bilo še nepredstavljivo to, kar za nekaj običajnega poznamo danes.

To je široka paleta Schönstattskih skupnosti, tako rekoč za vse stanove, starosti in poklice. Želja mladih mož, ki niso živeli v Schönstattu, da bi sodelovali v gibanju je sprožila nekaj kar je bilo leto kasneje formalizirano na srečanju v kraju Hőrde.

Nastalo je „Schönstattsko Apostolsko Gibanjeˮ.

Če danes govorimo o Schönstattu kot gibanju je bil temu takrat položen temeljni kamen.

„V zgodovini človeštva je bilo majhno in neznatno, mnogokrat vir in počelo za nekaj velikega, tudi največjega. Zakaj naj nekaj podobnega, ne bi bilo mogoče tudi pri nas?ˮ

Iz takratnega skromnega začetka 18.10.1914, je nastalo nekaj velikega. Nastalo je po vsem svetu razširjeno Schönstattsko gibanje.

Iz tega skromnega začetka so izšle velike osebnosti, kot so Franc Reinisch, sestra M. Emilija, Barbara Kast in drugi …
In v duhu takega skromnega začetka, iz katerega je nastalo toliko velikega, se v Schönstattsko gibanje vključujemo tudi mi, z našo lastno „Zavezo ljubezniˮ: „Nič brez Tebe, ničesar brez nas!ˮ

„VELIK JE, KDOR SVOJE ŽIVLJENJE POSVEČA VELIKIM IDEALOM!ˮ pater Joseph Kentenich