Vključi se tudi ti

Zaveza ljubezni bi bila brez vrednosti, ko ne bi prinašali žrtev, ko bi govorili le z ustnicami in ne iz globine srca. … Nobena ljubezen ni brez žrtev. Ljubezen živi od žrtev, kakor plamen použiva vosek sveče. Prav tako žrtev hrani ljubezen. Pa tudi obrnjeno: Žrtve so sad ljubezni.
Joseph Kentenich, 6. februarja 1956

Ljubi Bog bi mogel rešiti svet brez nas. Vendar tega noče. Bog hoče naše osebno sodelovanje. V ta kontekst želi postaviti tudi naše govorjenje o Zakladu milosti. Po Zakladu milosti, zadobi vse kar storimo z namenom darovanja, podvojeno vrednost. Tolaži me zavest, da s tem pomagam ljubemu Bogu soodreševati svet. Naj bo neka odpoved velika ali majhna, Bogu je nadvse dragocena. Potem, ko neko žrtev ponudim Bogu in Božji Materi za prenovo sveta, potem sem za ljubega Boga in za Božjo Mater sodelavec. Bog in njegova Mati se tako zavestno naredita odvisna od našega sodelovanja. Vedno dobro delajmo na tem, da bi ta vidik darovanja, zares pogosto vnašali v naše notranje življenje in ne bi preveč nedejavno ležali v ječi naše bednosti. Pogosto si moram reči: S svojim majhnim dejanjem smem pomagati pri odrešitvi sveta.
Joseph Kentenich, 6. novembra 1935

Prosim, premislite kdaj: Kako je nastalo Schönstattsko gibanje? Kako so celotno gibanje ponesli po celem svetu? Na koncu razmišljanja najdete vedno isti odgovor: Najprej je bil Zaklad milosti. Potem pa je prišel Božji blagoslov in oblikoval ljudi, razmere in odnose.
Joseph Kentenich, 13. aprila 1932

Razcvet nekega kraljestva, določa zvestoba temeljnim silam, ki so prvotno ustvarile kraljestvo. Naša Schönsttatska družina je v bistvu nastala s prispevki za Zaklad milosti Materi Trikrat Čudoviti. Zato moramo te prispevke neutrudno in nenehno doprinašati. Brez teh prispevkov ne moremo prestati ognjene preizkušnje. Z njimi stoji in pade Schönsttatska družina in njena rodovitnost.
Joseph Kentenich, 18. oktobra 1939

Kaj naj v nas oživi vsak obisk v kapelici? Oživi naj v nas pripravljenost, da ne prihajamo praznih rok. Prihajajmo z žrtvami, ki smo jih zbrali in jih tu darujemo.
Joseph Kentenich,

Nekoč nam bo večnost pokazala, kdo je gibanju najbolj služil. Nemara bo to popolnoma drugačna podoba, kakršno vidimo zdaj … Prepričan sem, da je v ozadju cela množica preprostih ljudi, brez katerih Schönstatt ne bi mogel obstajati. Najpotrebnejši in najpomembnejši so tisti, ki nenehno in najbolj skrbijo za Zaklad milosti. Oni pretok krvi v svoje srce, povezujejo s pretokom malih žrtev za Zaklad milosti.
Joseph Kentenich, božično srečanje 1933