„TA SLIKA VAM JE ZAUPANA, PAZITE NANJOˮ
Leta 1950 je papež PIJ XII, razglasil Sveto leto za celotno Cerkev. Prvega novembra tega leta je bila predvidena še razglasitev dogme o Marijinem vnebovzetju. V krogu ljudi iz mesta Santa Marija v Braziliji s katerimi se je družil João Luiz Pozzobon so razmišljali, kako bi se lahko na aktivno pripravili na ta dogodek. Sprejeli so pobudo, da se slika Schönstattske Marije, ki so jo imeli v njihovi kapelici približa ljudem in prinese v družine kjer bi pred njo molili rožni venec. Tako bi Marija lahko delovala v domovih z milostmi, ki izvirajo iz izvora milosti v Prasvetišču.
Naročili so izdelavo treh kompletov slik z lesenim okvirjem. Slika je predstavljala kopijo milostne slike Marijine iz Schönstatta. Obdajal jo je masiven lesen okvir, ki je imel obliko silhuete Schönstattske kapelice. S strani lesenega okvirja, kjer se vidi slika so namestili polkna, ki so imela nalogo ščititi Marijino podobo pri transportu. Pod sliko je bil masiven lesen podstavek. Z obeh strani okvirja sta bila lesena ročaja, ki sta služila prenašanju slike. Sliko naj bi nosili dve osebi. Skupna teža slike z okvirjem je bila 10,6 kg.
V dneh pred 10. septembrom 1950 je João Luiz Pozzobon z drugimi možmi v Domu duhovnih vaj veliko razpravljal o pomenu Marije v zgodovini odrešenja. To je bilo še pred razglasitvijo dogme o Marijinem vnebovzetju. Posebej sta jim o tem govorila sestra Tersinha in pater Celestino Trevisan. Omenjenega dne so se zbrali vsi pripadniki Odbora na svečano praznovanje, v kapeli doma Duhovnih vaj. Uresničenje zamisli o romanju Marijinih slik po družinah je tako spontano postala skrb vseh.
Romanje Marijinih slik po družinah naj bi se začelo tega dne, takoj po skupnem slavju. Vsako sliko naj bi spremljala tri dekleta. Njihova naloga je bila moliti rožni venec skupaj z družino, ki je sprejela Marijino podobo. Predvidevalo se je, da bodo obiski Marijinih slik potekali ob večerih, zato so deklicam določili spremstvo odraslih oseb. João Luiz Pozzobonv je tisti večer zaradi obilice dela v manjši trgovini s katero je preživljal družino, nekoliko zamudil. Prišel je ravno v času, ko so Marijine slike odhajale na prvo romarsko pot.
Sestra Teresinha ga je zagledala kako ravno prihaja in ga povabila, da gre z eno od podob in zmoli prvi rožni venec v hiši družine Viegas, ki je bila oddaljena od kapelice okoli 100m. João Luiz Pozzobon je vabilo sprejel. Po poti je sestra Teresinha rekla Pozzobonu: „Ta slika Vam je zaupana, pazite nanjo. Ni vam treba moliti z njo rožni venec vsak večer. Samo skrbite za to, da slika kroži od hiše do hiše.ˮ
Nihče ni mogel misliti, kaj se je tedaj rodilo? Dejstvo je, da je João Luiz Pozzobon sprejel ponudbo. „Začutil sem, da se moram izkazatiˮ se je kasneje spominjal. „Sestra mi je zaupala sliko. Popolnoma mi je zaupala. Počutil sem se odgovornega in si rekel: Vsak večer bom ob tej sliki molil rožni venec!ˮ
IZ MOLITVENEGA APOSTOLATA NASTANE KAMPANJA
Vsak večer je João Luiz Pozzobon z deklicami nosil sliko k drugi družini in molil pred njo rožni venec in druge molitve. Tudi drugi dve skupini sta istočasno obiskovali domove. Že četrti večer je bila dosežena sprava med dvema sosedoma. Božja Mati je obiskala obe sprti družini in tako postala delivka miru. Podobni dogodki so se dogajali še velikokrat.
Po proglasitvi dogme o Marijinem vnebovzetju 1. novembra 1950, so vse tri slike, ki so obiskovale družine prenehale svoje romanje. João Luiz Pozzobon si je v dveh nepolnih mesecih pridobil veliko izkušenj o Marijinem delovanju v družinah. Zaprosil je, da bi lahko obdržal „svojo slikoˮ. Hotel je sam nadaljevati apostolat obiska družin in molitve rožnega venca pred podobo Marije Romarice.
João Luiz Pozzobon je nadaljeval z romanjem milostne podobe po družinah na svojo roko. Več kot dve leti, ga je pri tem spremljala njegova hči Eli, ker zaradi slabih oči ni mogel brati iz molitvenika. Ko se je pot podaljšala tudi v predmestje mesta Santa Marija, sta pot nadaljevala na dveh konjih. Vendar sta bila konja pogosto tarči huliganov, zato je João Luiz Pozzobon raje hodil peš.
Že na začetku je potujoča slika dobila svoje lastno ime “Mãe Peregrina” to je Marija Romarica, lahko tudi Peregrina – Romarica. João Luiz Pozzobon je svoj apostolat začel imenovati “campanha” – kampanja. Kampanja Marije Romarice ali Kampanja Rožnega venca. Počasi je Rožni venec, Lavretanske litanije Matere Božje in tudi druge molitve znal že na pamet. Pot je lahko nadaljeval sam.
Slika mu je bila tudi zelo nerodna za prenašanje. Predvsem je bil moteč širok podstavek. João Luiz Pozzobon je nikoli ni dal predelati. „Tako so mi dali.ˮ Bil je pripravljen sprejeti neudobnosti pri prenašanju, kakor druge neštete nevšečnosti in nadloge: dež, vročina, lakota, slab vid, težave pri hoji, ločenost od družine, zavračanje duhovnikov, vsakovrstno pomanjkanje, spanje pod milim nebom… in jih darovati, kot prispevek za zaklad milosti.
Podobo Schönstattske Božje Matere so v Brazilijo prinesli patri Palotinci. Vinko Palloti utemeljitelj družbe redovnikov katoliškega apostolata. Ti so prišli v Brazilijo konec 19. stoletja na prošnjo, italijanskih priseljencev, ki so se s prošnjo „potrebujemo duhovnikeˮ obrnili na že znanega don Bosca. Ker jim ni mogel pomagati jih je napotil k prijatelju in sodobniku Vinku Plalotiju. Patri Palotinci so takrat že upravljali svetišče v Schonsttatu. Tudi pater Kentenich ustanovitelj Schönstattskega gibanja je bil pater palotinec.
V 35. letih 1950 ÷ 1985 je João Luiz Pozzobon prehodil preko 140.000 km s svojo Marijo Romarico na rami. Danes je kampanja Marje Romarice, razširjena v več kot 30. državah sveta, na vseh petih celinah.
João Luiz Pozzobon je bil je po rodu Italijan iz severne Italije. Rojen je bil 12. decembra 1904. Imel družino in 7 otrok. Po smrti prve žene Tereze s katero je imel 2 otroka, se je še enkrat poročil. Ime druge žene je bilo Viktorija. Umrl je v prometni nesreči 27. junija 1985 zgodaj zjutraj. Na poti v cerkev ga je v gosti megli zbil tovornjak.